Herman Potočnik Noordung
22. 12. 1892 - 27. 8. 1929

Herman Potočnik (psevdonim: Noordung) se je rodil 22. decembra 1892 v Pulju (hrv. Puli). Rod njegove matere Marije (Minke) Kokošinek izvira iz VITANJA, rod očeta, Jožefa Potočnika, pa iz Zgornjega Razborja pri Slovenj Gradcu. Kljub razpršenim geografskim dejstvom iz poznejšega življenjepisa je torej Herman Potočnik nedvomno bil Slovenec, s tem spoznanjem pa ga lahko ponosno imenujemo za slovenskega, evropskega, celo svetovnega pionirja vesoljskih poletov in tehnologij.

Večino otroštva je preživel v Mariboru, kjer je končal osnovno izobraževanje, in v Vitanju. Nadalje se je šolal v vojaških šolah po vsej bivši Avstro-Ogrski in diplomiral z nazivom inženir jeklenih konstrukcij. Takoj po opravljenem študiju se je soočil z bojišči prve svetovne vojne, kjer je hudo zbolel in bil po vojni invalidsko upokojen. Po povratku na Dunaj se je lotil študija raketnih tehnologij na tamkajšnji univerzi in se po doktoratu leta 1925 popolnoma posvetil znanstveno-raziskovalnemu delu.
Konec leta 1928 (z letnico 1929) je izšla njegova edina knjiga PROBLEM VOŽNJE PO VESOLJU - RAKETNI MOTOR (v nemščini). Na naslovnici je podpisan kot Hermann Noordung. Najbolj verjetna razlaga tega psevdonima – neizpodbitnih podatkov ni – je morda ta, da je imel Herman Potočnik z njim v mislih enakopravnost smeri v pogojih breztežnosti. V prostoru brez gravitacije je namreč vseeno, kaj je zgoraj, spodaj, levo ali desno. Zato si je izmislil priimek Noordung: »n« kot negacija nemškega Ordnung ali narečno popačeno 'ordnunge', reda. Vesolje torej kot prostor brez reda, kot ga poznamo na Zemlji.

V revolucionarni knjigi se izkaže njegova vsestranska nadarjenost. Natanko sto prostoročnih risb, skic in ilustracij je njegovo lastno delo. Potočnik v knjigi najprej kritično predstavi spoznanja sodobnikov, v nadaljevanju pa vzpostavi prelomno, pionirsko reševanje vprašanj vesoljske tehnologije ter prvi zaobjame koncept človekovega potovanja in bivanja v breztežnosti. V istem letu (1929) je 27. avgusta na Dunaju za posledicami dolgotrajnega bolehanja umrl. Za njim ni ostalo dosti fizičnih sledi: knjiga, v Sloveniji prevedena slabih šestdeset let po izidu, in nekaj člankov, ki še do danes niso popolnoma odkriti in popisani. Hiše, kjer je na Dunaju živel med najbolj dejavnim obdobjem svojega življenja, danes ni več, prav tako ne groba ali kakršnih koli drugih spominskih artefaktov. Njegovo posmrtno življenje se vse bolj prodorno uveljavlja v človeški ustvarjalnosti najširšega smisla. Potočnik je v svojem delu združeval briljantni inženirski um z vizijo, ki presega okvirje konkretne zgodovine. Konkretno časovno sosledje nam kaže, da so bili njegovi načrti uresničljivi že s takratnimi sredstvi, torej gre resnično za prvega snovalca vesoljske tehnologije, ki je naredil odločilni korak od ideje k njenemu utelešenju. Sistematično, z zavedanjem fizikalnih zakonitosti, civilizacijskega razvoja, etike in celo mirovništva, se je zavzemal za človekovo raziskovanje in osvajanje vesolja v miroljubne namene, vendar vedno znova z drznim pogledom v (navidez) nedosegljivo.

Danes nanj spominja doprsni kip pred Univerzo v Mariboru; ulici v Ljubljani in Gradcu (avst. Grazu) nosita njegovo ime; po njem je poimenovan asteroid 19612 Noordung; od leta 2001 Slovenska znanstvena fundacija (SZF) organizira letni Noordungov forum, nacionalno strokovno srečanje o vlogi znanosti, ustvarjalnosti in inovativnosti pri razvoju Slovenije; v Vitanju pa se tudi zaradi vse bolj priznanega pomena Potočnikovega dela razvija KULTURNO SREDIŠČE EVROPSKIH VESOLJSKIH TEHNOLOGIJ (KSEVT).
"Vse predolgo so njegove zamisli pripisovali drugim. Štejem si v čast, da sem leta 1995, takrat še kot glavni zgodovinar NASE, končno uspel urediti prevod celotne knjige v angleški jezik. Bil je že skrajni čas."

dr. Roger Launius
glavni kustos Oddelka za vesolje, Nacionalni muzej letalstva in aeronavtike, Smithsonian, Washington, ZDA		 "Povsem varno je trditi, da je bila Potočnikova knjiga eno temeljnih znanj za očete sovjetskega in ameriškega vesoljskega programa ..."

dddr. Jurij Baturin
kozmonavt, direktor Ruskega inštituta za zgodovino znanosti in tehnologije